Vsake toliko gledam slike in posnetke iz potovanj. Večina njih me do potankosti spomnijo na neko situacijo. Ena izmed mnogih anekdot je ta iz Kazakstana in jo bom delil z vami. Vedno znova me nasmeji. Saj je bistvo potovanj, da se damo v drugačno situacijo kot smo doma. Kajne?
S prvim januarjem leta 2017 je deveta največja država na svetu sprejela sklep, da za mnoge države ukinejo vizume in se s tem odprejo svetu. Med naštetimi država je bila tudi Slovenija. Potencial v celi zadevi je videl madžarski nizkocenovnik Wizzair in odprl povezavo med Budimpešto in Astano (zdaj Nur Sultan). Izkoristili smo first minute ceno letalskih kart in bukirali termin v mesecu juliju. Gremo v Centralno Azijo. Prvič!
Načeloma nikoli ne načrtujem poti v naprej. A vseeno malo vprašam strica Googla ali pa Youtube. Preverim tudi cene prenočišč ter vedno preferiram, če je le možno potovanje z lastnim prevoznim sredstvom. Začnem na Googlu rent a car Astana. Nič. Ok, si rečem. Gremo, bomo videli takoj na letališču ko prispemo. V ekipi so bili poleg mene še Nejc, Milan in Matjaž. Moji “Dolenčki”.
Prispemo v glavno mesto Kazakstana okoli polnoči. Na letališču ne dela nič! Hm. Nagrada za 1000 €. Kje dobiti avto? Vprašam redke sprehajoče se osebe po letališču avto, rent a car, mašina… Odlično, nihče ne govori angleško. Itak. Veselica bo. A sreča, da se srbo-hrvaško da marsikaj dogovoriti glede na to, da so bili pred leti del Sovjetske Unije. Nismo imeli nobene izbire.
Čez glavo mi je švignila ideja. Pred letališko stavbo vidim kup taxijev. Pristopimo in vprašam. Vem približno kako se reče avtu. A glavni adut mi je beseda Cколько = koliko. Postavijo se v krog, vsi čudno gledajo medtem, ko se jaz lomim kako vprašati, če bi nas nekdo med njimi vozil po vsej državi 7 dni. To je izledalo približno tako… Skolka ti mene voziš 7 deni oko Kazakstan. Nobenem nič jasno!
Mine nekaj minut, končno se sporazumemo in taxisti porinejo v ogenj najmlašega. Ti boš vozil. Vemo od oka, da je Kazakstan poceni država. Začnemo cenkanje. Dogovorimo vse do potankosti kar v praksi pomeni najem avtomobila za 7 dni z šoferjem in 3500 km vključenih v ceno. Cena je 500 €. Pa prenočišče za voznika? Vključeno. Roka…roka! In gremo…
Ura je 1 zjutraj. Dečko, katerega ime se nihče med nami ne spomne je najprej zapeljal na bencinsko, trgovino, ki je delala vso noč in nato k njemu domov. Tukaj spoznamo mamo in očeta. Tukaj se začenja zgodba o “ratkapah”.
Ko smo spoznali mamo in očeta sin pokliče očeta na stran in mu razloži našo popotniško operacijo. Nekam dolgo je trajalo. Mama mi je vmes posodila iglo, da sem lahko vmestil v telefon lokalno sim kartico. Vrne se oče in v ostrem tonu lokalnega jezika zavpije. Jaz grem! No vsaj zvenelo je na ta način. Spogledali smo se, naredili s sinom skupno fotko in vzeli pot pod noge.
Še pred tem pravi gospod. cca pol denarja zdaj, pol na koncu. Ok. Boss! Jaz se vsedem spredaj, fantje zadaj. Predhodno smo se dogovorili, da bo prva postojanka kar jug države. Konkretno Almaty, največje mesto v državi. Vprašamo šoferja ali je to ok. “Njet probljem”. Gud rovd? “Xорошо”. Ok stric, ampak čaka nas 1200 km vožnje. Še enkrat “Njet probljem”!
Štartali smo okoli pol treh zjutraj. Stric ustavi na črpalki, vzame tri red bulle, nekaj čokoladic in kanister vode. Ponavadi vedno kupimo na odhodnem letališču kakšen liter ali dva žganja za razkužiti. Po širokih večpasovnicah Astane zapuščamo glavno mesto in se poženemo proti jugu. Zmanjkalo me je.
Okoli petih zjutraj, ko se je počasi začelo daniti me prebudi godrnjanje Matjaža (Fruca). Zakaj spite, ko je tako lepa pokrajina? Ok Fruc, je vse kul? Saj je na pol mrak zunaj. Nič se ne vidi. Medtem je spil sam pol flaše Jacka. Legenda je šoferju delal družbo, kateremu se je pretirano spalo.
Čas je za prvi postanek. Malo svežega zraka. Šofer iz prtljažnika vzame kanister vode in se začne polivati po glavi, popravi zadnjo luč in nadaljujemo. Ceste so skoraj prazne, na trenutke solidne, včasih luknjaste in skrajno nepredvidljive. Razdalje med kraji so ogromne. Benciske redke, a gorivo poceni. Veliko ljudi menja predrte pnevmatike ob cesti. Levo in desno, naprej in nazaj je čista ravnina in sama stepa.
Spomnim se, ko smo dali backpack-e v prtljažnik tam skoraj, da več ni bilo prostora. S seboj je vzel rezervno gumo in nekaj orodja. Zakaj toliko orodja? Razmišljam… Peljemo se in nam nek mladenič maha ob cesti. Potrebuje pomoč, počila mu je pnevmatika. Naš “maestro” z našo malo pomočjo mu seveda pomaga. Vse “šraufencigerje” je imel s seboj. Kakšen kralj. Cпасибо in nadaljujemo.
Cesta postaja vse bolj luknjasta in neizprosna. Tako je bila ravna, da bi v primeru gladkega asfalta komot vozil z zaprtimi očmi. Vleče se. Z gospodom ni pretirane komunikacije. Vsak odgovor na mojo srbo-hrvaško vprašanje je bil kratek. Ok. Tudi nas ni bogve malo skupaj in nas premetava sem ter tja. Maksimalna hitrost je 100 km/uro. Sonce greje avto, šofer noče dati klime. Jaz prižgem, on izklopi. Zopet jaz prižgem, on izklopi. Šparamo z gorivom.
Bili smo po zemljevidu nekje na pol poti. Naenkrat močno cviljenje zavor! Komaj se ustavimo. Model obrne avto in začnemo peljati v obratno smer. Halo! Kaj ti je? Čez nekaj sekund zopet obrne avto in ustavi. Odpne varnostni pas, vstane iz avta. Vsi debelo gledamo. Kaj za vraga počne? Odkoraka od vozila, se skloni in pobere “ratkapo”. Wtf?
A nam je morda zaradi vseh teh silnih udarcev napol uničenega cestišča odpadla ratkapa? Medtem, ko se vsi čudimo odprem okno in ga poskušam vprašati, če nam je odpadla. Nekaj po rusko zamomlja, odpre prtljažnik, odloži ratkapo in zapre. Gremo naprej. Ok.
Prispemo pozno v Almaty. Ker imamo lokalno sim kartico najdemo preko neta prenočišče. Parkiramo pred hostlom. Gledamo naš taxi avto, vse ratkape na mestu. V prtljažniku med nahrbtniki leži vsa umazana in prašna ratkapa. Zakaj jo je vzel? Čudno. Ga vprašamo kje bo spal? Pravi, da v “mašini” (avtu). Stric ne se hecat, vozil si osemnajst ur. Pridi z nami, mi častimo. Vzamemo sobo za 8, vendar smo v njej sami. Gremo jest in zaslužen pir.
V naslednjih dveh dneh krožimo po okolici največjega kazakstanskega mesta ter se odpeljemo do Charyn nacionalnega parka, ki je oddaljen približno tri ure. Vmes doživimo še dvakrat naglo zaviranje. Glej ga zlomka. Spet je našel ratkapo! “Oči” ima kot sokol. Že tako ali tako nismo imeli prostora zadaj. A je lepo zložil eno na drugo. Ko bi ga vprašali, da bodo ruzaki umazani bi odvrnil “Njet probljem”. Ok stric. Pravi, da se bo to lahko dobro prodalo! “Dengi dengi”. Še dodatno bo zaslužil. Hvala bogu stric. A trikrat si nas skoraj iz ceste zapeljal!
Tretji večer ob dobrem lokalnem bambusu dobimo idejo. Kaj pa če bi šli v Kirgizistan? Odštekani smo dovolj, dejmo it! Šofer, ki je ves čas spal z nami v hostlu ni bil pretirano komunikativen. Verjetno zaradi jezikovne bariere. A ko smo ga vprašali, če gremo v Kirgizistan so se mu učki zasvetili kot majhnemu otročičku. Tam namreč še ni bil nikoli. Kakor se ga je dalo razumeti vse od razpada Sovjetske zveze ni prečkal meje svoje države.
⏰ Jutranja budilka zazvoni. Gremo še bolj proti jugu. Samo tri ure vožnje je glavno mesto Kirgizistana, Biškek. Julij je, že zjutraj je vroče kot v Sahari a mi vseeno vsi veseli. Normalno, saj smo na potovanju. Zapuščamo Almaty. Vozimo se z avtom, ki ima prevoženih krepko čez tristo tisočakov. Nekaj začne ropotati. Nič presenetljivega! Čisto normalno kje vse smo se vozili in koliko decov je bilo v avtu. Desna zadnja pakna je šla. Potrebujemo avtomehanika. Najdemo, po dveh urah postanka nadaljujemo.
Meja. Vemo, da vizuma za Kirgizistan ne potrebujemo. Pravi gazda pojdite vi peš preko meje, jaz pridem z avtom. Ok. Nahrbtnike pustimo v prtljažniku. Naredimo selfija in prečkamo mejo brez posebnosti. Dobimo štampiljke na eni in drugi strani. Na drugi strani poleg taxistov ni skoraj nobenega. Čakamo, čakamo in čakamo. Minila je ura in pol. Kje za vraga je? Ni ga od nikoder, mi pa brez ruzakov. Hm.
S fanti diskutiramo o tem zakaj ga še ni in kaj se je zataknilo glede na to, da si avtomobili sledijo en za drugim. Nimamo njegovega kontakta, da ga pokličemo. Po uri in pol čakanja se odločimo, da gremo nazaj. Uradnik gleda potni list, ni mu jasno, da imamo štampijlke z današnjim dnem a ne komplicira in spusti naprej.
Prečkamo mejo in ga začnemo iskati. Na prvo ga ne uspemo najti. Približno tristo metrov stran vidimo parkiran naš avtomobil in v njem sedi šofer. Kaj se je zgodilo Boss? Njet, njet, njet. Ok, za kaj gre? Ne more prečkati meje! Kaj, zakaj, čemu? Stopi iz avta, kjer se poskušamo pogovorjati z nogami in rokami. Jezik je v tem trenutku velika težava.
V bližini je bilo precej ljudi. Veliko je prodajalcev sadja in raznih stojnic s hrano in tobačnimi izdelki. Nekaj jih pristopi. Iščemo nekoga, da bo komunikacija stekla lažje. Najdemo ga! Preko posrednika ga vprašamo zakaj ne moreš čez mejo? V žalostnem tonu odgovori. Ne morem, ker imam kredit. Kaj? Ja imam kredit in so to videli v sistemu in ne morem prečkati meje. Je to možno?
Spomnem se, ko je rekel, da še nikoli ni prestopil državne meje odkar so se odcepili od Sovjetske zveze. Rečemo vredu, kaj bomo zdaj? Kako naprej? Imamo še tri cele dneve. Ostali pa smo brez prevoznega sredstva. Oddaljeni smo od letališča približno 1500 km. S fanti smo enotni, ni paničarjenja. Bomo že nekako.
Najprej ga moramo izplačati. Vendar kako? Dali smo mu v začetku polovico denarja (250 €), polovico smo dogovorjeni ob koncu. Danes je čertrti dan. Nekaj mu moramo dati. Začnemo preko posrednika pogajanja. Hoče ves denar! Ne damo! Nastane težava. Začnejo se povišani toni. Vse več ljudi je okoli nas. Za nameček se mora vrniti do Astane, kar v prevodu pomeni približno 1500 km. In to sam! Ufff.
“Skolka”? Traja pregovarjanje. Pade deal. Evo ti še 150 € in vse je bilo rešeno. Dedec je imel v prtljažniku še tri ratkape. Vzamemo ruzake, si zaželimo srečo in odjadramo vsak v svojo smer. On na sever, mi na jug. Njegova je bila zelo dolga! Še dandanes ne vemo kako je bilo gospodu ime. Ali se je vrnil srečno domov?
✈️ Mi smo nadaljevali do Biškeka, kjer smo najeli avto in sami raziskovali luštne kotičke te dežele. Za nazaj smo kupili enosmerno karto iz Biškeka do Astane od koder smo leteli nazaj v Budimpešto. Bilo je luštno. Priporočam.
A vendarle. Po skoraj treh letih se še vedno vprašam koliko stane ta kazakstanska ratkapa❓❗️
MP www.pocenipotovati.si
