Miro

Potovanja so draž, poseben dar, ki ga podarimo sebi kot darilo vsakič, ko se odpravimo na pot. Skorjo starih izkušenj zdrobijo na koščke in v nas vzbudijo zadovoljstvo, skrivnost in čudeže vsakodnevnega življenja. Skozi potovanja uresničujemo svoje sanje, sanje našega otroštva. Ko vidimo nove ali dolgo pozabljene prebliske sebe v očeh tujcev, občudujemo stvaritve ljudi, ki so živeli stotine ali tisoče let pred nami, najdemo nove povezave s svojo zgodovino. Ko se srečamo s tujimi kulturami, ki na življenje gledajo iz precej drugačne perspektive kot mi, lahko dosti bolje razumemo sebe in druge.

Vsakdo, ki ga zanimajo potovanja, ima svoje razloge in potrebe po nenehnem gibanju. Resnično sem se naposlušal preveč različnih mnenj kot npr. kaj mi je tega treba ali kaj imam od tega. Z vsakim potovanjem začneš bolje razumeti ulico, v kateri živiš, in spoznaš, da je potovanje v neznane države ali kraje pravzaprav potovanje vase. Je prispodoba življenjskega potovanja iz enega stanja v drugega. V življenju odraščamo, zbiramo izkušnje in modrost, potovanje pa skoncentrira to odraščanje, saj ponuja izzive in priložnosti, ki jih doma, v vsakodnevnem življenju, nimamo. Ko pobegnemo običajnim obveznostim, začutimo nov izziv za vsrkavanje lekcij, ki nam jih ponuja zmeda na železniški postaji, adrenalin na letalu, gneča na podzemni železnici, zabava s tujci, spanje v avtu ali kosilo na ulici.

Kakor daleč nazaj se spomnim, je bil šport vedno moje življenje. Nogomet igram od šestega leta starosti. Z družino sem šel na počitnice let takrat, ko ni bilo sezone. Tudi poletni dopust je bil naravnan na moj nogomet. Ko sem začel potovati sam je ostalo enako. Nisem kot katerikoli drug popotnik, saj sem lahko potoval le izven nogometne sezone, junija in decembra. Poleg nogometa sem moral potovanja kombinirati tudi z mojim študijem. Toda če si dobro organiziran je vse mogoče. Le ogromna želja mora biti prisotna.

Eno izmed sezon sem nogomet igral na Islandiji. Ko sem bil tam, sem svojo dušo prodal hudiču in zaklel me je, da bom mir našel le na potovanjih. Izkazalo se je, da je moj nemir dejansko moj mir. Hudič je vzel svoje in s tem gospodom ni šale.

Svoje intenzivno gibanje sem začel leta 2008 in od takrat sem potoval v več kot 70 držav sveta. Pred tem sem obiskal nekaj sosednjih držav ter Švedsko, Belgijo, Španijo, Francijo in Nemčijo. Imam srečo, da sem otrok staršev, ki sta z Balkana prišla v Slovenijo, da bi tu začela novo življenje in zaradi svoje družine sem veliko potoval po balkanskih državah. Sedaj lahko rečem, da sem bil do sedaj vse skupaj odstoten od doma cca dve leti in pol.

Od mojega bivanja na Islandiji (2008) sem namenoma začel zbirati države. Do sedaj sem prepotoval 73 držav in spoznal, da potrebujem zapraviti toliko, kot lahko pojem in spijem. Potoval sem z letalom, vlakom, busom, ladjo, trajektom, kolesom, motorjem, avtom in avtostopom.

Pet stvari, ki sem se jih naučil:
1. Počasi je dobro, toda hitro je še bolje.
Poskušal sem potovati počasi, vendar sem spoznal, da to preprosto ni zame. Kako popotnik izbere svojo hitrost? Zelo enostavno, hitrost po navadi izbere njega. Hitrost in premikanje od mesta do mesta je moja droga in me navdihuje. V trenutku, ko je tvoje telo utrujeno in te ne uboga več, ko hitiš z ene strani mesta na drugo, se še vedno počutiš izpolnjenega in si najsrečnejši človek na svetu. Mislim, da ne morem več ravnati kako drugače.

2. Moraš imeti rad to, kar počneš.
Če imaš to res rad in uživaš v tem, potem ti nič ni odveč in vse boš sprejel z nasmehom.

3. Nikoli ne sodi ljudi po barvi njihove kože, narodnosti ali družbenem statusu.
Spoznal sem, da je med Francozi, Rusi, Grki, Španci, Turki, … približno enako število tistih, ki se tuširajo in tistih, ki smrdijo; tistih, ki živijo častno in tistih, ki goljufajo. Naučil sem se soditi ljudi po tem, kako se smejijo.

4. Potovati pomeni odrekati se drugim stvarem.
Če se potovanj lotiš resno, obstaja velika verjetnost, da boš ostal brez vsega imetja. Majhno število ljudi potroši toliko kot si lahko privoščijo, toda večina popotnikov porabi vse, kar imajo in celo več od tega. V trenutku, ko se odločiš za potovanje, se odločiš, da ne boš imel Audija, nosil Armanija ali jedel v dragih restavracijah. Pripravljen moraš biti na to, da boš izgubil nekaj prijateljev, ker te enostavno ne bodo več razumeli. Izpustil boš rojstne dneve, obletnice, poroke, …

5. Pomembno je biti gospod in ostati gospod.
Mnogokrat te ljudje poskušajo izkoristiti, vendar se le nasmehneš in greš dalje. Včasih izgubiš živce, ampak na koncu je vse v redu. Pomembno je biti gospod in ostati gospod, tudi ko spiš na letališču ali pijan hodiš po ulici. Tudi v takšnih situacijah je dobro imeti stil.

Za nekatere ljudi potovanje pomeni pobeg od dnevne rutine, za druge je priložnost, da prevzamejo drugo identiteto ali je balzam za utrujeno telo in dušo, iskanje novih izzivov itd. Toda za vsakogar je potovanje blagoslov, božji dar ali nekaj, kar obogati naša življenja. Kot pravijo popotniki: »Potovanje vse postavi na glavo!« 

Comments are closed.